»Imela sva zelo prijeten pogovor, ne morem mimo tega, da je bil moj prijatelj Bojan sokriv oziroma je pomagal, da se je ta pogovor zgodil. Bojan, še enkrat hvala lepa. Ne bi rad, da bi ob spominih, ki jih imam na ta lepi šport in stotine ter več tisoč tekmovalk in tekmovalcev, ki so šli skozi vrste smučarske zveze, ostala taka stvar nerazjasnjena, nerazčiščena in pustila kakšen grenak priokus.«
»O sami sebi nikoli nisem razmišljala, da imam zmožnost odpuščanja, vedno sem bila prepričana, da tega nimam in da pač to tako je. Ta oseba zraven mene me je porinila, kako bi rekla, omogočila s svojim ravnanjem, da sem začela zelo brskati po sebi in da sem našla eno zrno, nekaj, in sem potem to zelo dobro obdelala, da je vzklilo in potem zraslo ter da sem se lahko naučila odpuščati.«
»Govorim zato, ker je ta oseba odgovorna za to. Ker se je želela pogovoriti z mano, srečati in mi dati roko. Tukaj bom poudarila, da je bil to on, ne jaz. A vse, kar sem naredila, sem z veseljem in zadovoljstvom sprejela ponujeno roko. Vem, da to, kar je naredil s svojim ravnanjem, zahteva pogum in močno osebnost, in to nedvomno je. Sem zelo vesela, da je danes tukaj in da lahko v prijetnem vzdušju čisto mirno z veseljem sedim zraven tebe, Tone Vogrinec.«
»Mislila sem, da Tržiški muzej sprejema eksponate samo tržiških smučarjev. Ko sem spoznala direktorico muzeja Jano Babšek, pa so stvari hitro stekle. Zelo sem vesela, da je Tržiški muzej to zanimalo, saj gre za odličen muzej, vrhunsko voden. V čast mi je, da bodo moji predmeti končali v tem muzeju.«
